Razum in vest sta torej tista, ki sta temeljna razsodnika človekovih pravic in njegovega dostojanstva. Koliko razuma, da vesti sploh ne omenjam, je v slovenski debati o človekovih pravicah in sovražnem govoru? Žal zelo, zalo malo. In če se že kje pojavita sta v istem trenutku potlačena in označena za staro in nepotrebno šaro. Če bi ju Slovenci uporabljali in se sklicevali na razum in vest, bi glede sovražnega govora in sistematičnega kršenja človekovih pravic najprej razčistili na zgodovinski ravni in šele nato na strateški. Brez poštene zgodovine, namreč ne more biti prave strategije.

Komentar je pripravil ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, mag. Jure Levart. 

V tokratnem komentarju ne moremo mimo imena, ki je v koledarju zapisan pod današnji dan, petek, 24. septembra. Iz koledarja prav sije in žari ime prvega slovenskega blaženega Antona Martina Slomška. Danes torej goduje naš Slomšek. In tema komentarja se mi je ponudila sama od sebe, saj tako velikega Slovenca in škofa ne moremo prezreti. Njegove zasluge za naš narod so zelo velike, njegovo delo obsežno, lahko bi rekli tudi usodno, saj je v veliki meri oblikoval slovensko narodno, prosvetno, kulturno in duhovo bit. Koliko talentov in poslanstev se je zvrstilo v njegovem življenju: bil je goreč duhovnik in škof, priznani pridigar, pesnik, pisatelj, pedagog, organizator šolstva in kulturnega dogajanja, narodni buditelj in ponosni Slovenec. Iz svoje duhovniške in domoljubne vneme je že svoje sovrstnike v bogoslovju navduševal za slovenski jezik, širil svoje ideje z ustanavljanjem društev in bratovščin, se zavzemal za šolo na slovenskem podeželju … Lotil se je tudi založništva, njegova Mohorjeva družba je generacije Slovencev naučila brati, jih duhovno in praktično izobraževala in utrjevala narodnostni ponos. In nenazadnje, kot lavantinski škof je leta 1859 dosegel premestitev sedeža škofije v Maribor, kar je združilo velik del štajerskih Slovencev in odločilno vplivalo na ustalitev meja … 

Ravnatelj v domu sv. Jožefa v Celju, mag. Jure Levart.